Inu je moj drugi pes in prvi pes, za katerega sem se odločil, da ne bo le družinski član in sopotnik pri športnih aktivnostih. Kmalu po smrti prejšnjega psa, bretonskega ptičarja Oda, sem se odločil, da brez psa v stanovanju enostavno ne bo šlo. Ne glede na izzive, ki sem jih dodobra spoznal pri Odu, sem se odločil, da je bo tudi novi pes ptičar. In ker je z mladim ptičarjem nujno nekaj delati in ker mi zelena bratovščina ni najbolj ustrezala, sem se že pred izbiro vzreditelja precej trdno odločil, da bom psa po najboljših močeh skušal izšolati v reševalca in sebe izoblikovati v solidnega vodnika. Tako sva že kmalu po prihodu domov začela z obiski reševalskih treningov in “for fun” tečejev mantrailinga. Ob tem sva obiskala še osnovni tečaj poslušnosti in tečaj dela z nosom. Mantrailing sva sicer opustila, ker sem se odločil za usmerjanje psa v iskanje pogrešanih oseb, sem pa na tečajih izvedel, da je s treningi v Podravju pričela tudi Nevenka Štor. Začel sem udeleževati njenih treningov in kaj kmalu je nastalo tudi Društvo vodnikov reševalnih psov Podravje, v katerem skupaj z Inom navdušeno trenirava v upanju, da bova na neki točki pomagala tem več osebam v stiski.