Dokumentirana zgodovina uporabe psov za iskanje in reševanje ljudi se začne v 17. in prvi polovici 18. stoletja z uporabo psov v zavetišču za potnike na alpskem prelazu Veliki Sv. Bernard med Švico in Italjo. Pse so uporabljali za iskanje izgubljenih popotnikov, čeprav sama uporaba psov na tem področju ni imela očitnih vplivov na šolanje in uporabo psov reševalcev zunaj tega ozkega konteksta. Ključne premike v rabi psov za iskanje ljudi sta prinesli obe svetovni vojni. Že v prvi svetovni vojni so pričeli s psi iskati ranjene vojake med premori v bitkah. Ključno vlogo so odigrali med II. svetovno vojno v Veliki Britaniji, ko so spoznali, da psi konsistentno opozarjajo na ljudi ujete v ruševinah zbombardiranih mest. Po drugi svetovni vojni so v Švici pričeli z uporabo psov za iskanje ljudi zakopanih v plazovih.

Tudi v Sloveniji so začetki reševalnih psov tesno povezani z lavinami. Leta 1952 je na pobudo dveh gorskih reševalcev v Tamarju potekal prvi tečaj za šolanje lavinskih psov, ki so ga organizirali GRS – Jesenice, milica in Klub ljubiteljev športnih psov Slovenije. Leta 1954 so potekali prvi izpiti lavinskih psov in od takrat dalje reševalne akcije. Lavinski psi so bili osnova za nadaljnje šolanje reševalnih psov, v prvi vrsti za delo na ruševini. Prvi poskusi so bili izvedeni na gradbišču avtoceste Ljubljana — Vrhnika, kjer so leta 1976 gradbišče na Logu izkoristili za preučevanje možnosti iskanja zasutih oseb. Poskus je bil uspešen, izkazalo pa se je, da je potrebno nadgraditi načine šolanja psov in delovanja njihovih vodnikov. V naslednjih letih so sledili novi preskusi, leta 1983 pa so potekali prvi izpiti za ruševinske pse in na podlagi uspeha na izpitih tudi uvrstitev reševalnih parov v takrat ustanovljeno MERP (mobilno enoto reševalnih psov). Prva prava reševalna akcija psa v ruševinskem kontekstu pri nas je bilo iskanje zasutih rudarjev v rudniku Hrastnik leta 1984, ko je reševalna psička natančno pokazala lokacijo zalitega rudarja v dvometrskem sloju blata. Daleč največ aktivacij reševalnih parov v Sloveniji predstavlja iskanje pogrešanih oseb, zaradi česar je ključno šolanje psov za iskanje pogrešanih v naravi. Sistematično šolanje psov za iskanje v naravi poteka od leta 1987. Psi so naučeni, da iščejo vonj neznane mirujoče osebe in jo točno locirajo ter na najdbo opozorijo vodnika. V Sloveniji je velika večina psov naučena, da nakaže ležeče ali sedeče osebe — iskani so navadno omagani, hkrati pa nakazovanje mirujočih oseb izključi opozarjanje na druge, ki na iskalni akciji sodelujejo. V zadnjih letih se tem psom vse bolj pridružujejo tudi psi, ki so izučeni za iskanje po vonju specifične osebe (mantrailing). Slednji so naučeni, da nakazujejo tudi gibajoče se osebe, za izvedbo iskanja pa potrebujejo osebni predmet pogrešanega in izhodiščno točko, da lahko sledijo vonju iskane osebe. V Sloveniji je letno od 40 – 50 iskalnih akcij, pri čemer trend narašča — v letu 2021 jih je bilo 51 v 2022 pa 53. V DVRP Podravje pse šolamo predvsem za iskanje pogrešanih oseb v naravi in v ruševinah, imamo pa tudi mantrailing ekipo. Naši člani se udeležujejo tudi treningov za iskanje v lavinah, vendar zaradi lokacije društva in oddaljenosti plazovitih območji na lavinskih akcijah ne sodelujemo.